VDS sodba Pdp 315/2005

Jedro

1. Pri odpovedi PZ večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov ne

pride v poštev določba 1. odst. 84. člena ZDR glede obvestila

sindikata, saj se ta določba uporablja le v primeru individualne

odpovedi PZ. V primeru odpovedi PZ večjemu številu delavcev iz

poslovnih razlogov je delodajalec o programu razreševanja in

kriterijih za določitev presežnih delavcev dolžan pisno obvstiti le

sindikate pri delodajalcu in ne sindikatov, v katere so posamezni

delavci včlanjeni ali posameznih delavcev (1. odst. 97. člena ZDR).

Pisno obvestilo o nameravani odpovedi PZ po 3. odstavku 83. člena ZDR

je delodajalec delavcu dolžan podati le v primeru individualne redne

odpovedi PZ iz poslovnega razloga. Namen tega obvestila je, da ima

delavec o nameravani odpovedi PZ možnost obvestiti sindikat, kar pa

je v primeru t.i. kolektivnih odpustov že po samem zakonu dolžan

storiti delodajalec (1. odst.97. člena ZDR).

2. V 100. členu ZDR so kriteriji za določitev presežnih delavcev

našteti le primeroma. Delodajalec lahko uporabi druge kriterije ali

drugačen vrstni red kriterijev, pri tem pa ni vezan na določila KP,

sprejete v času veljavnosti ZDR/90. Delodajalec pa se mora predhodno

o predlaganih kriterijih posvetovati s sindikati (97/1 člen ZDR),

vendar na mnenje sindikatov ni vezan, zato soglasje sindikatov glede

kriterijev ni potrebno.

3. Če delodajalec odpove PZ večjemu številu delavcev, ni dolžan

preveriti, ali je posameznega delavca mogoče prekvalificirati ali

dokvalificirati (3. odst. 88. člena ZDR). V primeru t.i. kolektivnih

odpustov se ta možnost preveri v programu razreševanja presežnih

delavcev v okviru ukrepov za preprečitev in omejitev števila odpovedi

in omilitev škodljiv posledic zaradi odpovedi PZ.

4. V primeru odpovedi PZ večjemu številu delavcev iz poslovnih

razlogov ne pride v poštev 30 dnevni rok iz 5. odstavka 88. člena

ZDR, saj ta velja le za individualne odpovedi. Postopek odpovedi PZ

večjemu številu delavecev je zastavljen drugače (obveščanje

sindikata, obveščanje zavoda za zaposlovanje) in ga v navedenem roku

sploh ni mogoče izpeljati.

5. Tožena stranka je lahko s postopkom odpovedi PZ začela že pred

1.5.2005 (vstop Slovenije v EU), saj je bilo že pred tem datumom

jasno, da bo z vstopom v EU skoraj v celoti prenehala potreba po delu

carinskih referentov.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe tožene stranke z

dne 18.3.2004 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (pravilno:

ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ter za

vrnitev nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je tožnica opravljala

do odpovedi. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške

postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene

razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja,

da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, saj so

razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu. Ugotovilo je, da pri

toženi stranki ni bil organiziran sindikat in zato ni bilo mogoče

izvesti posvetovanja in obveščanja s sindikatom. To pa ne drži, saj

je zaslišana priča Ana Hanzel, vodja kadrovske službe, izpovedala, da

so nekateri delavci bili člani sindikata. Pritožba opozarja na

številne kršitve, ki naj bi bile storjene v postopku odpovedi.

Navaja, da je bil program razreševanja presežnih delavcev izdelan za

potrebe te pravde, saj je tožena stranka program priložila šele k

odgovoru na tožbo. Ko so tožniki zatrjevali, da niso bili sprejeti in

pravilno uporabljeni kriteriji, pa so se tudi ti nenadoma pojavili.

Tožniki tudi niso prejeli obvestila o nameravani odpovedi, niso bili

seznanjeni s programom, še manj pa s kriteriji, na podlagi katerih se

bodo izbirali presežni delavci. Pri izdelavi programa ni sodeloval

sindikat, tožena stranka pa je upoštevala povsem druge kriterije, kot

jih v 100. členu določa zakon oz. kriteriji, ki jih našteva

kolektivna pogodba. Nadalje pritožba navaja, da direktor ni mogel

poznati vseh delavcev in jih ocenjevati. Vodja poslovne enote A. G.

je namreč izpovedal, da ni posredoval nobenih podatkov o delavcih

direktorju, v sodbi pa je navedeno, da je podatke dobil od vodje

poslovne enote. Tožena stranka se ni držala rokov v zvezi z

odpovedjo, saj bi morala izvesti postopek v roku 30 dni od dneva, ko

je izvedela za razloge. Pritožba nadalje navaja, da sestanka dne

23.1.2004 ni bilo, res pa je v tistem času prišel direktor v Lendavo.

Poleg tega meni, da bi tožena stranka lahko izvedla postopek v zvezi

z odpovedjo šele po 1.5.2004, ko naj bi dejansko nastali razlogi za

presežne delavce. Ne strinja se z ugotovitvami prvostopenjskega

sodišča, da naj bi tožena stranka poskušala zagotoviti delo delavcem

tudi po tem, ko jim je delovno razmerje prenehalo, in sicer v enotah

Obrežje in Gruškovje. Z enote Dolga vas, pod katero spadajo tudi

Petišovci, je tožena stranka nazaj na delo poklicala samo določene

delavce, ne da bi vsem poslala ponudbo, na enotah Gruškovje in

Obrežje pa je za ponovno zaposlitev določila takšne pogoje, ki jih

delavci ne bi izpolnjevali. Na delu v menjalnici je tožena stranka

zaposlila delavce, ki niso imeli opravljenega menjalniškega izpita,

tožeča stranka in ostali delavci pa so ta pogoj izpolnjevali.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da

zahtevku ugodi oz. da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi ter

predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov,

ki jih navaja pritožba, v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) pa po uradni

dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih

kršitev določb postopka. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je

sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje,

da ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno pa je tudi uporabilo

materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka postopek

odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedla v skladu z določili Zakona

o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), s čimer

soglaša tudi pritožbeno sodišče. Kot izhaja iz izvedenih dokazov,

je odpovedala pogodbe o zaposlitvi 35-im od 96-ih zaposlenih. To

pomeni, da je odpovedala pogodbe o zaposlitvi večjemu številu

delavcev. Zato je morala v skladu s 96. členom ZDR tudi izdelati

program razreševanja presežnih delavcev.

Na podlagi 97. člena ZDR je bila tožena stranka dolžna o razlogih

za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategorijah

vseh zaposlenih delavcev, o predvidenih kategorijah presežnih

delavcev, o predvidenem roku, v katerem bo prenehala potreba po

številu delavcev ter o predlaganih kriterijih za določitev

presežnih delavcev pisno obvestiti sindikate pri delodajalcu. Pri

tem je treba poudariti, da v primeru odpovedi večjemu številu

delavcev ne pride vpoštev 1. odstavek 84. člena ZDR, ki se nanaša

na individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ki govori o

dolžnosti delodajalca, da o nameravani odpovedi na zahtevo

delavca obvesti sindikat, katerega član je delavec. Pri odpovedi

pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev le-teh ni treba

seznanjati s programom razreševanja presežnih delavcev in

kriteriji za določitev presežnih delavcev. Delodajalčeva dolžnost

obveščanja sindikatov pa se nanaša na sindikate pri delodajalcu.

Zato v tem postopku ni pomembno, v kateri sindikat (če sploh) so

včlanjeni delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Bistveno je, da so obveščeni sindikati, ki imajo status sindikata

pri delodajalcu. Po 5. odstavku 8. člena ZDR se za sindikat pri

delodajalcu šteje reprezentativni sindikat, ki imenuje ali izvoli

sindikalnega zaupnika po 208. členu ZDR. Po 1. odstavku 208.

člena lahko sindikat, ki ima člane, zaposlene pri določenem

delodajalcu, imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika, ki ga bo

zastopal pri delodajalcu. Če zaupnik ni določen, zastopa sindikat

njegov predsednik. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena

stranka izpolnila obveznost iz 1. odstavka 97. člena ZDR in o

dejstvih, navedenih v tej določbi obvestila KS 90 Sindikat

delavcev špedicijske, pomorsko agencijske in kontrolne dejavnosti

Slovenije, ZSSS Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije in

Sindikat cestnega prometa Slovenije (da bi pri toženi stranki v

smislu prej citiranih zakonskih določb obstajali še drugi

sindikati, iz spisa ne izhaja). Ker sindikati na obvestilo niso

reagirali, toženi stranki ni mogoče očitati, da je opustila

dolžno posvetovanje. V zvezi s pritožbenimi navedbami je potrebno

poudariti tudi to, da ZDR v 1. odstavku 97. člena določa, da

kriterije za določitev presežnih delavcev predlaga delodajalec. V

100. členu ZDR so kriteriji našteti le primeroma, kar pomeni, da

delodajalec lahko določi tudi druge kriterije in drugačen vrstni

red. Prav zato je v 2. odstavku 97. člena predviden posvet s

sindikati. Če naj bi obveljalo stališče pritožbe o uporabi

kriterijev iz 100. člena ZDR, bi bilo posvetovanje s sindikati

nesmiselno. Enako velja za kriterije, ki jih določajo posamezne

kolektivne pogodbe dejavnosti. ZDR izrecno prepušča izbiro

kriterijev za določitev presežnih delavcev delodajalcu (ob

sporazumu s sindikati) in ne napotuje na uporabo kriterijev,

določenih v kolektivnih pogodbah. Tožena stranka je kriterije

določila v programu razreševanja presežnih delavcev, o predlogu

je obvestila sindikate zaradi morebitne uskladitve stališč in ker

sindikati svojih stališč niso podali, kriterije utemeljeno in

pravilno uporabila. Zakon namreč ne pogojuje uporabe kriterijev s

soglasjem sindikatov, ampak nalaga delodajalcu le posvetovanje z

namenom, da se doseže sporazum in uskladijo stališča. Če do

sporazuma ne pride oziroma če stališč ni mogoče uskladiti, je

tako končna odločitev o uporabi kriterijev, možnih načinih za

preprečitev in omejitev števila odpovedi in o možnih ukrepih za

preprečitev in omilitev škodljivih posledic prepuščena

delodajalcu.

V primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev

se nadalje ne uporabljajo tudi druge določbe ZDR, ki sicer

veljajo za postopke redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga. Tako je zmotno stališče pritožbe, da bi

morala tožena stranka o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi

obvestiti tožnico. ZDR v 3. odst. 83. člena to obveznost nalaga

delodajalcu le v primeru individualne redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga. To je tudi logično, saj je pri

individualni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga obvestilo o nameravani odpovedi namenjeno seznanitvi

delavca z namero delodajalca, o kateri mora le-ta na zahtevo

delavca obvestiti sindikat (katerega član je delavec ob uvedbi

postopka). Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu

delavcev pa mora delodajalec že po zakonu obvestiti sindikate

(pri delodajalcu) ne glede na to, ali je posamezen delavec član

sindikata ali ne.

Nadalje v primeru odpovedi večjega števila delavcev ne pride

v poštev določba 3. odstavka 88. člena ZDR, ki se prav tako nanaša le

na individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nalaga delodajalcu,

da preveri, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji

ali na drugih delih, ga prekvalificirati ali dokvalificirati. Tudi to

je logično, saj se v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu

številu delavcev že v programu razreševanja presežnih delavcev

predvidijo možni načini za preprečitev in omejitev števila odpovedi

ter možni ukrepi za preprečitev in omilitev škodljivih posledic

(zaradi morebitnih možnosti je tudi predvideno sodelovanje sindikata

in zavoda za zaposlovanje). Tožena stranka je možnosti, ki jih je

imela, v programu tudi opisala.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka

izvesti postopek odpovedi pogodb o zaposlitvi v 30 dneh, odkar je

izvedela za razloge. Pri tem pritožba prihaja v nasprotje sama s

sabo, ko v nadaljevanju zavzema stališče, da bi tožena stranka

postopek v zvezi z odpovedjo lahko izvedla šele po 1.5.2004.

Ponovno je potrebno poudariti, da določbe ZDR, ki se nanašajo na

individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga

v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev

ne pridejo vpoštev. To velja tudi za roke iz 5. odstavka 88.

člena ZDR. Že sam postopek odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu

številu delavcev je zastavljen tako, da ga v nobenem primeru ni

mogoče izpeljati v 30 dneh. Tako npr. obveznost obveščanja

sindikata, tudi če ta ne reagira, terja določen čas. Nato pa mora

delodajalec o izpolnitvi svoje obveznosti in o morebitnem

posvetovanju s sindikatom obvestiti še zavod za zaposlovanje, pri

čemer lahko poda odpovedi ąele po poteku 30-ih dni od obvestila

zavodu (3. odstavek 98. člena ZDR) oz. če zavod tako zahteva,

šele po poteku 60-ih dni (2. odstavek 101. člena ZDR).

Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe, ki kritizirajo

uporabo kriterijev. Kot je povedal A. G., je bilo ocenjevanje

opravljeno v kadrovski službi ob sodelovanju direktorja. Direktor je

v izpovedi, ki jo je sodišče prve stopnje v soglasju s strankama

povzelo iz zadeve z opr. št. Pd 174/2004 izpovedal, da je poznal

odnos posameznega delavca do dela in da je informacije o tem dobival

ne le od vodje enote, ampak tudi od komitentov. Pri ocenjevanju je

upošteval kriterije, ki so bili določeni v programu razreševanja

presežnih delavcev. V čem naj bi bila tožničina ocena napačna oz. po

katerem kriteriju ni bila ocenjena pravilno, pritožba ne pove in tudi

le pavšalno navaja, da so v menjalnici ostali delavci iz drugih

razlogov, kot so kriteriji. Glede na take navedbe pritožbeno sodišče

ugotavlja, da ni razlogov za dvom v pravilnost in objektivnost ocene

tožnice (zbrala je 22 točk od maksimalnih 35), ki jo je sprejelo tudi

sodišče prve stopnje.

V zvezi s pritožbeno navedbo o tem, da je tožena stranka po

podanih odpovedih prej kot v roku enega leta zaposlovala nove

delavce in poklicala nazaj na delo le nekatere od tistih, ki jim

je prej odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ne da bi ponudbo poslala

vsem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so protispisne. Tožnica je

namreč sama povedala, da je dobila obvestilo o možnih

zaposlitvah, vendar se nanj ni odzvala.

Ker je bilo glede na dejavnost, ki jo opravlja tožena stranka

(špedicijska dejavnost ter storitve v zvezi s carinjenjem) povsem

jasno, da bo z vstopom Slovenije v Evropsko Unijo s 1.5.2004

skoraj v celoti prenehala potreba po delu carinskih referentov

pri toženi stranki, ji ni bilo potrebno čakati z ugotavljanjem

razlogov šele po 1.5.2004, za kar se zavzema pritožba. To dejstvo

je bilo v celoti predvidljivo in izkazano že pred navedenim

datumom in je bilo jasno, da delo carinskih referentov v

dotedanjem obsegu ne bo več potrebno. Zato toženi stranki z

ugotavljanjem razlogov ni bilo potrebno odlašati do 1.5.2005,

temveč je lahko zakonito pristopila k postopku odpovedi pogodb o

zaposlitvi večjemu številu delavcev (razreševanja presežnih

delavcev) pred tem datumom.

Pritožbeni razlogi torej niso podani in ker niso podani niti

tisti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je

pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške

pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s

1. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka

sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ne glede na izid

postopka (2. odstavek 22. člena ZDSS).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009